ARHITEKTURA SLOVENIKA - fiktivni primer, 4. del

S četrto različico razvoja stila stanovanjske hiše pridemo do tipa, ki je, lahko rečemo, pri nas v sodobnem času najbolj razširjen. 

Prvenstveno ga zaznamuje vključitev ravne strehe. Kakor koli: s frčado, prizidkom, nadstreškom ... V našem primeru je to zamenjava prej dvokapne strehe izzidka z ravno streho v minimalnem naklonu, skrito za atiko. V nadstropju izzidka je bodisi okno bodisi se tam nahaja pokrita terasa. 

V nadaljevanju opazimo velike steklene površine na fasadnem stavbnem pohištvu pritličja, da se dnevno bivalna etaža čim bolj vizualno in tudi funkcionalno poveže s teraso in vrtom, vedno pa se najde tudi kakšno horizontalno orientirano okno, ponavadi zgolj zaradi mode, pač "ker mora biti".

Frčada nad vhodnimi vrati iz prejšnjega, tretjega primera se je tokrat "spustila" na tla in prevzela vlogo nekakšnega majhnega vhodnega portika oziroma nadstreška.

Barva fasad in strehe je pri tej varianti kombinacija bolj toplih rjavih tonov. Primarni del stavbe je svetlo bež, izzidek in nadstrešek vhoda pa sta v temnejšem tonu sivo-rjave barve. Bela barva fasad hiš je sicer avtohtona (apneni belež) in načeloma logična, a prevelika hiša s svojo žarečo belino v svoji okolici naredi skoraj toliko škode kot živo obarvana. Vedno moramo paziti na razmerja v tem smislu. Stare hiše na našem podeželju so praviloma ozke in nizke in je v prostoru celo bolj zaznavna njihova streha kot pa fasada; današnje hiše pa gradimo večje, s čim višjim dovoljenim kolenčnim zidom in čim manjšim napuščem, ki ne meče več sence in tako optično "niža" hišo, zato lahko nova v celoti bela hiša preveč "žari" v svoji okolici in tako neprijetno izstopa. Zapomnimo si: ena najlepših in zdravorazumskih definicij lepote je: "ko te nič ne zmoti". Zato ko se odločamo, da bomo imeli veliko belo hišo, izberimo temnejše tone bele barve (umazano bela, šampanjsko bela, svetla bež ipd.), ne pa snežno bele, morda celo "metalik" bele, ki se poleg tega še lesketa v soncu, kar se tudi že da dobiti na tržišču; predvsem pa belo hišo kombiniramo (zakrivamo) s prizidki drugih barv, nadstreški in pergolami iz lesa in podobno. V prejšnjemu primeru smo imeli sivo fasado v pritličnem delu in belo v mansardnem, kar je tudi eden od modrih pristopov.

Cokel je zdaj popolnoma izginil, a to ne pomeni, da v višini običajnega cokla (40 do 60 cm) ni vgrajena drugačna toplotna izolacija. Običajno se na tem mestu vgradi ekstrudirani polistiren (XPS), ki je odporen proti namočenju, kot trši toplotno izolacijski material pa je tudi mehansko odpornejši, kar je na coklu dobrodošlo. V kolikor se ne želimo preveč oddaljiti od tradicionalne arhitekture, lahko izvedemo tudi klasično vidni cokel. V preteklosti se je največ uporabljal marmorni fasadni omet, znan tudi kot "kulirplast". Cokel naj bo v takih primerih temnejši in pralen, zaradi logične tektonike izgleda stavbe (temnejše je težje, zato je "pri dnu") in seveda zato, ker se fasada pri tleh najhitreje umaže zaradi odbojne padavinske vode, "zaznamovanja" manjših živali kot so psi in mačke ipd. V tem našem primeru bi bil cokel temno rjav, podoben tonu barve strešnikov. V kolikor pa želimo enako barvo (material) fasade do tal, pa na tržišču obstajajo prozorni vodo odbojni premazi.

Pri tem primeru ni s hiše izginil samo cokel, pač pa tudi napušč in z njim strešni venec. Takšna hiša deluje bolj masivno, optično je višja in meni osebno, resnici na ljubo, brezizrazna in tudi bolj masivna, robustna. Ker so izginili ključni arhitekturni elementi in ves fasadni dekor, deluje dolgočasno. Ostale so le različno obarvane velike površine posameznih kubusov in zaradi vsega tega mi tovrstne hiše niso ravno pri srcu, saj so arhitekturno preveč banalne.

Večini ljudi se te stanovanjske stavbe sicer zdijo sprejemljive (zato takšna popularnost), saj so vseeno precej boljše od hiš, ki so se gradile v 70-ih in 80-ih letih. To so tiste znane slovenske "kocke 10 x 10 x 10 m", imenovane tudi "družinski stolpiči" s tremi, včasih tudi več nadzemnimi etažami. Javnost pa se ne zaveda niti se sprašuje, od kje so te hiše sploh prišle. Odgovor je enostaven; vzor so jim bile predmestne vile iz preteklih obdobij. A mestne in predmestne vile so bile hiše bogatejših slojev v pred-socialističnem času, zato so imele vse potrebne arhitekturne elemente na fasadah (cokel, okrasni vogalniki ter obrobe oken in vrat, etažni in strešni venci ("simsi") in druge dekoracije; vhodni portiki in zunanja stopnišča s stebri; bogati prizidki in bahati balkoni itn.); delavski in kmečki razred pa ni imel tolikšnih finančnih zmožnosti in so cilj ostala le okna, vrata ter streha nad glavo, zato je bil uspeh že to, da so vsaj goli zid ometali (v številnih primerih niti tega ne). Žal se je s temi tipskimi stanovanjskimi stavbami, ki jih najdemo v vseh koncih našega prostora, ne glede na zakonitosti arhitekturnih regij in krajin, naš prostor močno degradiral, razosebil, saj se je s pretrganjem kontinuitete logičnega, kvalitetnega razvoja graditeljstva skoraj popolnoma izgubila naša bogato raznovrstna arhitekturna identiteta. Vse to se da vendarle povrniti in k temu moramo stremeti tako arhitekti kot naročniki.