ARHITEKTURA SLOVENIKA - fiktivni primer, 2. del

Pri prvem, izhodiščnem primeru sem zapisal, da je možno arhaično oz. avtohtono arhitekturo brez težav prenesti v današnji čas. Dokaz za to je ta drugi fiktivni primer stanovanjske hiše, ki jo je možno v celoti zgraditi s sodobnimi gradbenimi materiali in tehnikami, upoštevajoč vse trenutne zakonske in strokovne zahteve v obliki zakonov, uredb, tehničnih smernic in drugih predpisov. 

Oblikovno je stavba ohranila vse avtohtone arhitekturne elemente, vključno s klasicističnim dekorjem, le da so se maksimalno odprle fasadne stene (pri čemer sem namenoma pretiraval - lahko bi bile fasadne odprtine (okna in vrata) občutno manjše in tako izgled še bližje arhaičnemu), da se lahko notranjost hiše osvetli in hkrati odpre v svojo okolico po današnjih standardih. Z namenom osvetlitve se na strehi pojavijo tudi strešna okna, ki bi jih bilo lahko seveda še več. 

Tradicionalno dvignjeno pritličje (postavljeno na stavbni podstavek = cokel) z vhodnimi zunanjimi stopnicami se je izgubilo, da smo pridobili na svetli višini pritličja (min. 250 cm), hkrati pa olajšali vhod v hišo in izhod na teraso oz. v nadaljevanju vrt. Cokel je sicer ostal, a je že "lažen". Tako smo pridobili celo nekaj kolenčnega zida v mansardi, čeprav tega na prvi pogled ni videti (kar je tudi cilj). Kakšen arhitekturni element se lahko tudi posodobi, kot naprimer dimniška kapa.

Takšno stavbo bi se lahko postavilo namesto dotrajane, spomeniško nezaščitene arhaične stavbe; ali ob bok staremu objektu oz. skupini njih, na vasi, kjer je ohranjene še kaj avtohtone arhitekture; ali v kakšnem starem mestnem jedru (oz. njegovem obrobju), v kolikor bi seveda Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije s svojimi strogimi (čeprav pogosto nerazumnimi) zahtevami to dovoljeval.

Sam živim na vasi, poleg stoletja stare barokizirane cerkve z veliko, prav tako starodavno osem kotno nagrobno kapelo in bi si namesto obstoječe hiše iz 60-ih let z veseljem postavil novo stanovanjsko hišo v tem duhu. Poleg cerkve sta še dve bolj skromni stoletni hiši. Ena je že desetletja prazna, zato se podira vase in bo v srednjeročni prihodnosti odstranjena; druga, naseljena pa je v boljšem stanju, a jo gotovo čaka ista usoda. Ko bodo na njunih mestih gradili novi hiši, bi gotovo razmišljali drugače o njunih podobah, če bi sam tovrstno stavbo postavil že prej. Tako bi moja hiša postala generator postopne revitalizacije arhitekturne identitete naše lepe vasi, vsaj jedra okoli grička s cerkvijo.